Ko sem bila majhna so mi že na prvem pregledu pri zdravniku ugotovili, da imam krivo hrbtenico. Kot otrok nisem vedela, kaj točno se dogaja in se prepustila svoji usodi. Tako sem morala skozi celo osnovno šolo nositi steznik. Lahko povem samo to, da sem takrat to sprejela, ker druge izbire nisem imela. Danes pa še kako vidim, da je to vplivalo name. Vplivalo je na mojo samozavest, nisem se znala kot najstnica postaviti zase, hotela sem biti neopazna. Ko je prišel čas srednje šole, so mi zdravniki rekli, da bom morala steznik nositi tudi v srednji šoli. No, to pa je bilo obdobje, ko sem se uprla. Jaz steznika nisem hotela več nositi.
Tako sem začela in končala srednjo šolo brez steznika. To je bilo zame obodbje, kjer sem šele pokazala svojo osebnost. Morala sem nadoknaditi veliko. Ker pa moja hrbtenica ni bila do konca pozdravljena, moja drža ni bila pravilna. Že takrat bi mi še kako pomagal pas za pravilno držo, vendar nisem hotela slišati zanj. Lahko rečem samo to, da me je rešilo, ker sem bila športnica. Tako sem raje vsak dan telovadila, hodila na treninge, da mi le ne bi bilo potrebno positi pas za pravilno držo.
Tako sem končala tudi študij brez težav. Sledila je nosečnost, to pa je bilo obdobje, ko je moj hrbet še posebej trpel. Takrat pa sem morala začeti nositi pas za pravilno držo. Nisem ga nosila celi dan, ampak samo takrat, ko sem sama sklepala, da ga moram.
Tako so bile bolečine manjše, ker sem imela pravilno držo. Danes sem v srednjih letih in lahko rečem, da redno telovadim, nosim pas za pravilno držo in skrbim za svoj hrbet. Prišla so leta, ko enostavno moramm, ker drugače so bolečine. Tako se vsak dan trudim, da je moja drža dokaj pravilna in zaenkrat mi uspeva.