dolina dvorcev in gradov
Email : grad.rihemberk@gmail.com
Grad Rihemberk, eden najslikovitejših gradov na Slovenskem in spomenik državnega pomena, stoji na kopastem griču sredi strmega pobočja nad Branikom. Kot utrdba je že od prazgodovine varoval dostop na Kraško planoto in naprej do morja, po drugi strani pa je nadziral promet po delu Vipavske doline.
DVOREC COBENZL
Stavbni kompleks je delno vkopan v hrib nad vasjo, ob vznožju ga obdajajo vinogradi, za njim pa se razteza gozd.
Ob cesti Col – Ajdovščina stoji razpadajoči grad Trilek, ki so mu ljudje rekli Stari grad. Ta je bil najprej last plemenitašev Trilleck. Zaradi razprtij v družini je bil prodan in je prehajal iz rok v roke, dokler ga ni okrog l. 1880 kupil domačin Božič. Zadnji stanovalci so v njem bivali še v začetku 20. st.
Na oboku vhoda v grajsko klet je vklesano: 16 AT ZT 39.
Na grajskem dvorišču je bil ob koncu 19. stoletja najden rimski miljni kamen, posvečen Juliju Odpadniku (361 – 362 po Kristusu). Hranijo ga v narodnem muzeju v Ljubljani.
DVOREC ROŽENEK
Stoji v zaselku Podbrje, jugozahodno od Podnanosa, na terasi nad cesto, ki vodi iz Podnanosa proti Podragi.
Po Valvasorju naj bi bil stavbni kompleks Roženek pozidal Janez Anton Rossetti (umrl 1670), začetnik notranjske in goriške veje te rodbine iz Bergama.
Med drugo svetovno vojno je rezidenčno poslopje zgorelo, po njej so ga le delno obnovili. Podoba poslopij, ohranjena na Valvasorjevi grafiki, se od današnje nekoliko razlikuje, saj je stavbni kompleks doživel več prezidav.
Med vsemi slovenskimi kraji, ki so dediči rimskih mest, je le še v Ajdovščini ohranjeno skoraj povsem strnjeno rimskodobno obzidje s štirinajstimi stolpi. Rimljani so utrjen vojaški tabor, ki je bil vključen v obrambni sistem vzhodnih meja rimskega cesarstva, začeli graditi okoli leta 270. Ajdovščina se je dolga stoletja razvijala izključno znotraj njega. Rimljani pa so v Ajdovščini pustili še veliko drugih zanimivih sledi.
Rimske terme
Strnjena vas pod Planino, sredi katere stojita ob glavnem trgu župnijska cerkev in dvorec Lanthieri. V virih je Slap prvič omenjen leta 1215. Okoli leta 1220 naj bi tu bila komenda malteškega viteškega reda s hospicem, na temelju katere naj bi nato zrasla cerkev in dvorec.
Lanthierijeva vila Belvedere na Zemonu pri Vipavi je dobila ime po čudovitem razgledu, ki se s hribčka, poraslega z vinsko trto, odpira na zgornjo Vipavsko dolino.
Plemiška rodbina Lanthieri, po rodu iz okolice Brescie, se je na Goriško preselila v 2. polovici 15. stoletja. Vipavsko graščino, ki jo Valvasor imenuje Novi grad, je okoli leta 1659 zgradil Anton V. Lanthieri: o tem priča letnica, izklesana na sklepniku portala, ki iz palače vodi na mostiček za njim. Povod za gradnjo je bil bržkone za naslednje leto napovedani prihod cesarja Leopolda I., ki je 17. septembra 1660 na poti iz Ljubljane v Gorico tudi zares prenočil v Vipavi.
Na lokaciji, ki jo je okoli leta 1500 zamejilo večinoma še sedaj ohranjeno obzidje vipavskega protiturškega tabora, sta v poznem srednjem veku stala vsaj dva stolpasta dvora. Njuni graditelji in zgodnejši lastniki so najbrž pripadali oglejskim ministerialom, omenjenim v virih. Najbrž sta dvora nastala v XIII. stoletju in sta okoli sredine XIV. stoletja, približno sočasno kot zgornji grad, prešla v habsburško posest. Vir iz leta 1401 poroča, da je takrat vojvoda Viljem Avstrijski podelil dvor v Vipavi v fevd Vilijemu Baumkircherju.
Spodnji grad stoji nad izvirom reke Vipave, imenovanim Podfarovž. Zgrajen je bil tako kot Stari (zgornji) grad najverjetneje že v 12. stoletju, bržkone v obliki dveh visokih, z notranjim dvoriščem povezanih stavb, ki sta bili sedež posesti grofov Bogenskih in grofov Andleških; v virih se prvič omenja leta 1329 kot castrum inferius. Po letu 1269 je Spodnji grad s pripadajočo posestjo prešel v last oglejskega patriarha, v 14. stoletju pa so si ga večkrat lastili Goriški grofje; v njihovi lasti je bil tudi leta 1500, ko so ga podedovali Habsburžani. V drugi polovici 15.
