Izvir okusov
V dolini vinogradov in sadovnjakov
Vinska trta je na Vipavskem doma najmanj poldrugo tisočletje. Dovolj sonca in ne preveč padavin v času rasti in dozorevanja so pogoji, ki obetajo odlično vino. Vipavsko vino, ki je zorelo v skrbno grajenih kleteh globoko pod zemljo, po domače hramih, so pili ljubitelji v Gorici, Trstu, Ljubljani, na Dunaju, v Pragi… Leta 1894 je bila v Vipavi ustanovljena prva vinogradniška zadruga na slovenskih tleh, na Slapu pa je v letih od 1873 do 1886 delovala prva slovenska kmetijska šola. O vipavskih vinogradih je pisal Janez Vajkard Valvasor, Matija Vertovec, rojen v Šmarjah na Vipavskem, pa je v Vinoreji za Slovence (1844) Zgornjo Vipavsko dolino omenjal kot najboljšo vinogradniško lego. Staro znanje in sodobni pristopi uvrščajo vipavske vinogradnike med odlične pridelovalce vin. V kmečkih kleteh in v eni največjih zadružnih slovenskih kleti v Vipavi zorijo rebula, sauvignon, malvazija, laški rizling, chardonnay, sivi pinot, rumeni muškat, beli pinot… Družbo jim delajo odlična rdeča vina merlot, barbera, cabernet sauvignon, modri pinot… Na vipavskih tleh se je uveljavila tudi bela zvrst poznana kot »vipavec«, ki ga sestavljajo predvsem domače sorte. Toda Vipavske doline ne moremo primerno opisati brez da bi vsaj omenili pinelo in zelen, klarnico in pikolit, ki so avtohtone sorte in so najvišji dokaz kakovosti ter posebnosti vipavskih vin. Trgatev je na Vipavskem eden najpomembnejših dogodkov v letu, veselo druženje ob bogastvu okusov pa se nadaljuje vse od martinovega do božiča, ko vinarji na široko odprejo vrata svojih hramov in privabljajo ljubitelje vin od blizu in daleč.
Bogata preprostost vipavskih jedi
Kuhinja v teh krajih je preprosta, a vseeno zanimiva, raznovrstna ter okusna. Popotniku ponuja vse tisto, kar so na domači zemlji pridelale pridne roke Vipavcev.
Skrbne gospodinje se z veseljem lotijo starih, že skoraj pozabljenih vipavskih jedi, ki so jih pripravljale njihove mame in none. Gospodarji poskrbijo, da domače klobase, salame, pršut in drugi okusni mesni izdelki dozorijo na vipavski burji.
Na mizo najbolj pogosto zaide vipavska jota, ki je najboljša, če jo pripravimo iz zelja ali repe, kisane na tropinah. Ljubitelji »hrane na žlico« bodo navdušeni tudi nad fižolovo mineštro, nekaj prav posebnega pa je »šelinka«, mineštra iz zelene, ki jo gospodinje polijejo preko polente. Vsaka od teh minešter bo še boljša, če se v njej kuha tudi kos svinjine. Za povrh se prileže še porcija vipavskih štrukljev, nadevanih z orehi, skuto, rozinami in sladkorjem, ki bo prijetno presenetila tudi najzahtevnejše sladokusce.
Ob gospodarjevem povabilu v hram, se lahko poleg kozarca najboljšega vipavca nadejate še nanoškega sira in vipavskega pršuta.
